Vinski turizem, dr. Aleš Gačnik

Vinorodna Slovenija premore številne izjemne vinarje, ki se uvrščajo med TOP 100 na svetu, ugledni vinski kritiki ali vplivne vinske revije jih izpostavljajo tudi na sam svetovni piedestal. Odlično izhodišče! A eno nam mora biti že na samem začetku jasno: če je nekdo zelo uspešen vinar, to še ne pomeni, da bo podobno uspešen tudi na področju vinskega turizma!  Kljub izjemnim mednarodnim uspehom slovenskih vinarjev pa Slovenija ostaja slabo prepoznavna kot vinsko turistična destinacija, kjer se abecede vinskega turizma šele učimo. A kako je to mogoče, ko smo obkroženi z najboljšimi vinsko turističnimi regijami v Evropi – avstrijskimi, italijanskimi, hrvaškimi, v vse večjem vzponu pa je tudi madžarska vinsko turistična scena. Stanje je takšno, kot je, tudi zaradi manjka večdesetletne nacionalne strategije razvoja vinskega turizma na Slovenskem, s katero bi se lahko ognili stihijskemu in neenakomernemu razvoju tega področja.

Kljub temu, da bi morda lahko izpostavili “osmice” kot svojevrstne historične prototipe na področju povezovanja vinskega in turističnega sektorja oziroma na področju razvoja vinskega turizma, pa lahko kot najpomembnejšo časovno prelomnico izpostavimo leto 1993. Pod okriljem takratnega ministrstva za kmetijstvo, ki ga je vodil mag. Jože Protner, je bil zasnovan nacionalni projekt vinsko turističnih cest, ki je vinorodno Slovenijo prepletel z dvajsetimi vinsko turističnimi cestami, v skupni dolžini več kot 900 km. Leta 2000 je bil projekt podprt z bogatim katalogom vinsko turističnih cest, ki bi naj postale glavni razvojni/turistični produkt slovenskega podeželja. V vseh razvitih vinorodnih destinacijah so vinske ceste oziroma vinsko turistične ceste oziroma vinske poti … temelj oziroma hrbtenica razvoja vinskega turizma, ključni dejavnik regionalnega razvoja in razvoja podeželja v vinorodnih regijah. Preko vinsko turističnih cest se ne prodaja le vino in druga “vinska ponudba” destinacij, ampak celotne regije v najširšem pomenu te besede.

In kako je na Slovenskem? Žal ne tako, kot bi lahko oziroma moralo biti. Po raziskavi moje diplomantke Ajde Tonejec iz leta 2015, ki se je ukvarjala z raziskovanjem stopnje razvitosti vinskega turizma v posameznih vinorodnih deželah, je na področju analize dvajsetih vinsko turističnih cest ugotovila, da jih deluje le še pet, ki imajo svoj projektni svet, skrbnika, lastne spletne strani, vzpostavljeno mrežo ponudnikov itn. Zaskrbljujoče! In tudi zato že od leta 2016 dalje nagovarjamo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, da urgentno pristopi k izdelavi strategije razvoja vinskega turizma na Slovenskem. Ker gre za izrazito medsektorsko povezovanje in delovanje, do tega žal še ni prišlo.

A stvari se pod vodenjem kmetijske ministrice dr. Aleksandre Pivec začenjajo spreminjati, saj je pred kratkim ustanovila Svet za vinogradništvo in vinarstvo, ki deluje kot posvetovalni organ ministrice, tudi zavoljo pomoči pri pripravi strategije za celostni razvoj vinogradništva in celostnega modela promocije vinarstva. Če bo vinski turizem sestavni del celostne promocije slovenskega vinarstva in še zlasti Slovenije kot vinorodne države, potem bo potreba po izdelavi specializirane in predvsem potrebne strategije za razvoj vinskega turizma na Slovenskem še toliko večja.

In kakšno je stanje v Sloveniji? Po modelu Getza in Tomljenovićeve je Tonejčeva analizirala stopnje razvitosti vinskega turizma na Slovenskem. Model sestoji iz štirih stopenj: 1 – začetne, 2 – uvajalne, 3 – razvojne, 4 – zrelostne. In kaj so pokazali rezultati iz leta 2015, ki so se do danes malenkostno spremenili?

1. stopnja: Prekmurje, Bizeljsko – Sremič, Bela krajina, Dolenjska,
2. stopnja: Štajerska Slovenija, Kras, Slovenska Istra,
3. stopnja: Goriška Brda, Vipavska dolina,
4. stopnja: /.

Morda se nam dozdeva, da sta vino in turizem  povezana že od nekdaj, pa temu ni tako. Kljub temu da lahko govorimo o prvih zametkih potovanj z motivom vina od srede 19. stoletja dalje, kar je bilo povezano z razvojem železnic in predvsem z razmahom srednjega razreda, ki vse bolj povprašuje po vrhunskih vinih, pa je vinski turizem sodobni fenomen z manj kot polstoletno zgodovino. Njegovim sistematičnim začetkom lahko sledimo predvsem v deželah t. i. novega vinskega sveta, kjer je vinski turizem sestavni del vinske industrije! In prav v tem je temeljna različnost od razvoja vinskega turizma v Evropi, ki se šele zadnja desetletja vse intenzivneje usmerja v povezovanje vinogradništva in vinarstva s turizmom pa tudi s kulturo. Podobne analogije lahko prepoznavamo tudi na področju znanstvenega raziskovanja vinskega turizma.

In kaj je pravzaprav vinski turizem? Hall in Macionis (1998) ga opredelita takole: “Vinski turizem kot obiskovanje vinogradov, vinskih kleti, vinskih festivalov in vinskih dogodkov, kjer je primarni motiv obiska okušanje vin in doživljanje lastnosti vinske regije.” Sam sem pred leti zapisal naslednjo definicijo oziroma opredelitev vinskega turizma: “Vinski turizem je posebna zvrst gastronomskega ali kulturnega turizma, kjer je potovanje usmerjeno k holističnemu doživetju kulture vina, tako v ruralnih kot urbanih okoljih, z namenom prodaje vina skozi avtentične ali

, zavoljo celostnega doživetja vinsko turističnih identitet in destinacij, kot kulturološkega terroirja. Vinski turizem je kreativni in inovativni medij za komuniciranje vina, vinogradnikov, dediščine in kulture vina ter vinoloških posebnosti vinorodnih regij in držav.”

Iz obeh definicij vinskega turizma moramo izpostaviti naslednje segmente, ki predstavljajo strateško platformo za razvoj vinskega turizma:
• vinorodna dežela/destinacija/vinorodna kulturna krajina,
• vinogradi in vinske kleti (male in velike),
• vinska praznovanja, prireditve, festivali,
• vinske/vinsko turistične ceste/poti,
• vinski hoteli,
• vinoteke,
• vinski bari,
• vinski/vinogradniški/vinarski muzeji, galerije, zbirke, razstave.

In zakaj na Slovenskem staviti na vinski turizem? Zaradi:
• večje mednarodne prepoznavnosti Slovenije kot vinorodne destinacije z več kot 2.000 letno kulturo vina,
• večje dodane vrednosti in zaslužka na kmetijah in pri drugih, z vinskim turizmom povezanih deležnikih, tudi v mestih,
• ohranjenosti kulturne krajine ter snovne in nesnovne kulturne dedišcine kot strateškega temelja za razvoj vinskega turizma,
• zaradi večje privlačnosti podeželja in novih zaposlitvenih priložnosti. Prihodnost slovenskega  vinskega turizma bo odvisna od strateškega razvojnega medsektorskega delovanja, od “specializirane” nacionalne strategije in predvsem od kreativnosti, inovativnosti in izobraženosti deležnikov, kjer bodo vinarji želeli pridobivati specializirana znanja s področa (vinskega) turizma in kulture ter turistični profesionalci znanja s področja vinske in kulinaricne kulture …

Magična razvojna mantra, morda celo precenjena, tiči v priložnostih, ki nam jih ponuja leto 2021, ko bomo v casu pred sednikovanja Slovenije EU tudi Evropska regija gastronomije. Naša uspešnost bo v prvi vrsti odvisna od medsektorskega povezovanja. Prihodnost slovenskega vinskega turizma bo odvisna od strateškega razvojnega medsektorskega delovanja, od  ‘specializirane’ nacionalne strategije in predvsem od kreativnosti, inovativnosti in izobraženosti deležnikov. kmetijstvo – turizem – kultura – znanost …) ter od višine novih sredstev, ki jih bo država namenila temu projektu, ki ga ne smemo razumeti kot promocijski, ampak v prvi vrsti kot razvojni projekt. Leto 2021 tako ne sme biti naš cilj,ampak le pot in usmeritev, kako postati še boljši, še bolj konkurenčni in mednarodno prepoznavni.

Besedilo: dr. Aleš Gačnik